Na konec sveta, kjer so ledene gore, kjer ti polarne lisice zaželijo lahko noč …
Pripoveduje: Boris Ostan.
Napisal: Daniel Hevier.
Prevedla: Bilka Mate.
Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.
Dober večer, otroci.
Na tla je padel zadnji suhi list.
Au! Je kriknil.
To je pa res lepa dobrodošlica.
Nikoli v življenju ne bom več skakal z dreves.
Na tla je padla težka trebušasta kaplja.
Takšna bajsa debelajsa.
Joj, to je pa res pasi čas.
je rekla in takoj neopazno izhlapela.
Na tla je padla snežinka.
Ko je opazila, da je sama in da ni mame pri njej, je od žalosti zajokala.
Na tla je padlo ptičje peresce.
Izgubil ga je neki razmršen vrabec, ki se je zavlekel na toplo pod streho.
Začelo je snežiti.
Med snežinkami pa so se kot cvetovi razprle Čje tačice.
Bilo je tiho in modro.
Premražene zvezde so trepetale na nebu.
Odtrgan plakat je kot žalostni klovn vabil nekoga z rokavom, ki je valoval v vetru.
A na ulici ni bilo slišati niti koraka.
Samo tiho je bilo in modro.
Drevesa so stala kot mrtva.
V tem pa se je v žalostni tišini oglasilo: br.
Prav takrat je namreč vžigal svoj stari motor Maro bradati sladoledar Kornetek.
U, to je bil motor.
Hišica s pločevinasto streho, okenci in majhnim rdečim dimnikom.
V njej je sladoledar Kornetek prebival, v njej je prodajal sladoled, kar svet pomni.
Rozinovega, pistacijevega, kakavoga, jagodovega, lešnikovega, češnjevega, melonovega.
jabolčnega, ribezovega, smetanovega, malinovega, čokoladnega, orehovega, mandarinovega, pomarančnega.
A zdaj se je motor počasi oddaljeval.
Iz izpušne cevi je prihajal raznobarven dišeč dim.
Plapolal je kot smešen šal, spleten iz pisanih pack.
Sladoredar je tako mahal v slovo.
"Sladoledarji odhajajo.
Kmalu bo zima," so pomislile oči, ki so vse to opazovale iza zavese.
Te oči so bile moje in pravkar so bile malo žalostne.
Z gospodom Kornetkom sem se namreč spoprijateljil.
Nihče ni pojedel toliko sladoleda kot jaz.
Jezik mi je plaval v njem kot sladkosneden čolniček v sladkem morju.
Bil sem največji jedec sladoleda v vsem mestu.
Je bilo treba zjutraj ohladiti kavo.
Komaj sem se ji približal že, je bila hladna.
Je bilo treba komu ohladiti pivo na kopališču? Samo malo sem pihnil v peno in trebušasti pivec je že cmokal od navdušenja.
To pa je pivce mrzlo, kot mora biti.
Sladoled sem imel rad.
Rad pa sem imel tudi sladoledarja Kornetka.
Zato mi je bilo zdaj hudo, ko sem videl, da odhaja.
In samo jaz sem vedel, kam gre.
Šel je tja, kamor gredo pozimi vsi sladoledarji.
Veste kam? Po zimi sladoledarji ne odhajajo kot lastovke v tople kraje.
Le kaj bi tam? Sladoledarji odhajajo na konec sveta, kjer so ledene gore in snežni hribi, kjer ti polarne lisice zaželijo lahko noč.
Kjer mali eskimčki jedo eskimka in kjer je vsaka vrana bela pobeljena s snegom.
Tam dajejo ljudje vzejuljenjevih kosti rože, ki jim jih na okna naslika mraz.
In prav Tu se pozimi zberejo vsi sladoledarji iz vsega sveta.
Povsod je polno snega in belo je in rdeče.
Bele so sladoledarske čepice, rdeči so sladoledarski nosovi.
Vsi sladoledarji pa pridno delajo sladoled, da bi imeli poleti kaj prodajati.
To je težko delo.
Človek se mora znati prav obrniti.
Kar pa je najvažnejše, biti mora zelo potrpežljiv.
Sladoled pa se dela takole.
Na dno velikega lonca je treba dati jagode, rozine, lešnike ali kakav.
Odvisno pač od tega, kakšen sladoled želimo.
Potem pa je treba čakati, čakati, čakati, čakati, čakati, čakati.
In še vedno je treba čakati.
In naenkrat, ko že kaže, da ne bomo ničesar dočakali, priplava velik snežek.
oblak s trebuhom kakor sod.
Ozre se okoli sebe, če morda nikoga v bližini in se počasi, čisto počasi bliža loncu.
Najprej se ga dotakne, potem oblizne, potem zagrizne in se začne sladkati z dobrotami na dnu lonca.
Šup, šup, šup, šup, šup, šup.
In že je zapackan prav do ušes.
Tedaj pa priskoči sladoledar, spretno pokrije pokrovko in oblak, napokan kot medved, ostane v loncu.
Tako je sladoleda dovolj za vse leto.
Malinovega, pistacijevega, kakršnega pač želite.
Ja, na ulici je spet tiho in sneži in ura na stolpu udarja, kot bi bilo slišati drobencljanje petk kakšne gospodične.
Motor sladoledarja Kornetka se je izgubil v daljavi.
Zadnji oblaček iz izpušne cevi se je razpršil v zrak.
In za njim je ostala samo tale zgodbica.
Zdaj pa vam želim le še lahko noč, otroci in lepe sanje.